Nevroedukacija 101

Januarja sem bil na pedagoškem posvetu v Ljubljani. Ena od plenarnih predavateljic je govorila o nevroedukaciji. Dokaj nezanimiva tema, vse dokler ni omenila, da je nevroedukacija odgovor na neuspeh NLP pri učenju tujega jezika. In tako smo tukaj. Na začetku raziskovanja nevroedukacije.

Zakaj sploh potrebujemo nevroedukacijo?

Učilnica 21. stoletja prinaša mnoge izzive. Izzivi se pričnejo z raznolikostjo razreda (tako iz vidika kulturnega ozadja otroka kot tudi iz vidika sposobnosti otrok), nadaljujejo se s posebnimi potrebami, zaključijo pa se z discipline v razredu. Filozofija, ki je v šolo vpeljala pedocentrizem, v šolo ni samo pripeljala izzivov inkluzije, ampak je pedagoško polje prisilila v ponovno redefiniranje tradicionalnega pristopa k poučevanju.

Tradicionalno je bil učenec pojmovan kot objekt poučevanja, zagotovo pa učitelji niso upoštevali učenčevega trenutnega stanja ( npr. stanje misli, genetske posebnosti in stanje homeostaze). Težava je v tem, da učenci, ki so objekti, ne razvijejo svojih kognitivnih sposobnosti, saj ne morejo priti do spoznanj preko lastnega odkrivanja sveta, ampak se novih spoznanj učijo faktogravsko. Ne trdim, da je objekt v izobraževanju nujno slabost, ravno tako ne trdim, da je objekt v izobraževanju nujno dobro. Vprašanje, ki je na mestu je sledeče: zakaj otroci nimajo primanjkljajev na likovnem in glasbenem področju?

V luči recesije se pojavlja vprašanje zakaj so šole in učitelji sploh potrebni. Vprašanje, ki sig a postavljajo nevroedukatorji pa je kako se prilagoditi potrebam realnega sveta, vendar pri tem stanje otroka ne smemo zanemariti. Ne gre za golo interpretiranje ciljev, ampak gre za to, da se postavlja v ospredje nevrološko stanje otroka.

Nevroedukacija tudi zavrača zbiranje podatkov v šoli. Raziskovalni vzorec bi morali sestavljati tako učitelji kot učenci. Tako pridemo do naslednje težave in sicer: metodoologija. Ne gre za golo testiranje subjektov preko medicinskih naprav (magnetna resonance, CT… – to so orodja nevrologije). Nevroedukacija zagovarja globlji vpogled v subjekt.

Odsotnost metodologije, ki je na voljo raziskovalcem, postavlja nevroedukacijo kot znanost, pod vprašaj. Prva težava je primerjava rezultatov. Druga težava so visoko stroški raziskav, ki pragmatistom omogočajo, da nevroedukacijo zavračajo (Varma, McCandliss and Schwartz 2008). Po drugi strain pa navajata Byrnes in Fox (1998) štiri skupine učiteljev:

–          Skupina 1: učitelji, ki sprejmejo vse ugotovitve in jih pregloboko interpretirajo

–          Skupina 2: učitelji, ki vse ugotovitve zavračajo

–          Skupina 3: učitelji, ki nimajo pojma o nevrologiji

–          Skupina 4: učitelji, ki so skeptični do vseh novosti

Zavedanje o teh štirih skupinah učiteljev je zelo pomembno, saj nam definirajo ustvarjalce pedagoškega polja in kar je še bolj pomembno: razen prve skupine, bodo ostale skupine nevroedukacijo zavračale.

Kje nevroedukacija deluje?

Nevroedukacija se največ ukvarja z naslednjimi področji:

–          Disleksija

–          Diskalkulija

–          ADHD

–          Čustvena inteligenca (EI)

Nevroedukacija se ukvarja s področji, ki jih nevrologija zna razložiti – od tod tudi ime nevroedukacija. Verjetno nikoli ne bo postal glavna filozofija poučevanja v šolah, vendar pa je pomembno, da vemo, na katerih področjih deluje.

Glavno izhodišče nevroedukatorjev je, da se možgani nikoli ne prenehajo učiti. Izhodišče, ki ga potrjujejo ljudje, ki so prestali rehabilitacijo po poškodbah glave ali po možganski kapi – vedar osnovno vprašanje ostaja: kaj je tisto, kar definira konec učenja? IQ ali pa kaj drugega… To vprašanje bomo pustili neodgovorjeno za sedaj….

Naslednjič pa prva serija praktičnih primerov….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja