Drugačni učenci, drugačen svet

Veliko učiteljev pomeni veliko pristopov k poučevanju. Zanimivo pa je slednje. Vsi učitelji vedo, da pravih pristopov k poučevanju ni. So pristopi, ki omogočijo, da ure veliko bolj uspe in so pristopi, ki omgočijo, da ura ne uspe. In tako učitelj dela, vse dokrer ne trči ob zid otroka, ki je drugačen. Svet doživlja drugače, ker svet doživlja njega drugače. In ko ima vsega dovolj kriči. In ko kriči drugi kričijo na njega. In potem vsi kričijo. Kriv pa je itak otrok, čeprav učitelj v sebi ve, da ni tako, a mu ne zna in ne zmore pomagati. In kmalu zapade v apatijo. In kmalu zapadejo v apatijo otroci. Potem pa pride stavek: “Mami ne grem v šolo, ker bo Janezek tepel učiteljico!” Mama se prestraši, a ne reče nič. Moj otrok pa že ni tak.

Kaj pa sedaj?

Učim otroka, a ne zmorem – ne zmorem prerekanja z njim, mirenja razreda in čakanje, da ura mine. O moj bog – čakam, da moja ura mine. Za problem vsi vedo, a so vsi tiho. Nakar spregovorim. Vem, da ne bom dobil etikete slabega učitelja, a zmotil sem potek sestanka, ki mora biti hitro gotov, ker smo utrujeni. Smo res?! Ali pa ne znamo rešiti stvari in smo raje trpeča slovenka mati, ki bo problem poslala naprej naslednje leto in (se malo) tudi sladko smejala kolegici, ki me je letos označila za trabl majkerja, ki samo trati čas sestankov – jaz pa enostavno nisem zmogla. A vendar obstaja pot in te poti ne bom prehodila sama – ne sprejmem kolektivne odgovornosti, ko gre kaj narobe in ne sprejmem odgovornosti za njega, ker ne vem kaj in kako.

Že vem. Sedla bom v zbornico. Kolegice mi bodo povedale. Ah pa nič. Prva mi pove, kaj vse mu je napisala v beležko, tudi druga, tretje več ne čakam… Oh, ja beležka bo rešila svet…

Zakaj in čemu?

V blogu sem opisal situacijo, ki smo ji v šolah vse prevečkrat priča – ne samo osnovnih, tudi srednjih. Pred leti je bilo sramotno priznati, da je razred “prevelik” za učitelja – tudi danes je marsikomu težko. Težko je sprejeti dejstvo, da te otrok, ki je mlajši in manjši izmuči tako, da ne znaš ne nazaj in ne naprej. Večkrat poslušam, da saj itak zmoremo otroke, da če ne pa naj jih damo na socialno pa bodo že oni. Oh, ko bi bilo tako preprosto in enostavno. Potrebni so številni sestanki in zapisniki (znotraj teh se sprašuješ ali res ta problem obstaja), njim sledijo razni modeli pomoči in na koncu je otrok, ki plava v devetem razredu, kjer si tudi zasluži. A začnejo se skrbi staršev (če so pripravljeni sprejeti šolo), kaj bo sedaj, ko odrašča.

Družba je dolžna poskrbeti za vsakega posameznika. Prav je tudi, da se z otroci ukvarjamo in jih ne filamo z zdravili. Seveda pa je velik del otrok, ki jih pomagamo po sistemu znajdi se, ker drugega enostavno ni. Starši vedo, da nekaj ni OK, a so obupali s hojo od vrat do vrat.

Vedno sem žalosten, ko na svojih dežurstvih videvam žalostne zgodbe. Sin je pobegnil, tudi v šoli mu ne gre… Pa ne vemo kaj in kako. Ali pa še hujša: Skozi me kličejo s šole – povedo mi zmeraj isto nič novega, a tudi sama ne razumem. Rada bi vedela, kako mu naj pomagam. Nikoli ne bom pozabil fantka iz tretjega razreda. 32 šivov in 5 ureznin. Ker je bil samo tako pri miru. Grozno. Danes se fantu nasmiha lepa prihodnost. Ker je imel srečo.

Kako dolgo pa bodo imeli otroci srečo? Pa zakaj bi potrebovali srečo, če je nekdo tukaj, ki mora poskrbeti, da ne bomo odvisni od sreče?

Ah ti sreča, opoteča…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja